337. Fruity: Strawberry Banana Ice Shake

Treba se je bilo shladiti. In tudi učiti, kaj je torej boljše kot močan sadni shake, ki zbudi človeka in ga za povrh še osveži?

Sestavine:

2 olupljeni in nasekljani banani
5 narezanih jagod
1 žlička Chia semen
1/2 litra mleka

lahko dodamo tudi 1 kepico vanilijevega sladoleda.

Vse skupaj vržemo v blender in dobro zmiksamo. Chia semena se bodo rahlo napihnila, sadje pa bo dalo mleku prijetno svež in poln okus.

Ob pitju napitka priporočam sedenje na soncu. 

338. Trnovski vrt: Druženje

Nisem ga pekel. Samo obnavljal sem stara prijateljstva. Že to je bilo samo po sebi dovolj velik projekt. Kozliček pa je bil vseeno dober. 

339. Preizkus žara: Prevzem prašiča

Curkovi so imeli vrtno zabavo. Še eno izmed mnogih tradicionalnih trnovskih zabav. Z Mihatom pa sva bila zadolžena za prevzem pečenega prašiča. Po dolgem popotovanju sva prašiča prevzela nad Šentvidom pri Stični. Pripeljala sva ga v Ljubljano. Nato pa nazdravila s pivom in pričela s peko čevapčičev. Ostalo je zgodovina... 

Čevapčiči so bili podobni piščančjim vendar so imeli svinjski okus. Tako po vrsti kot dobroti. Spodaj je grafično prikazana Sonata za 16 čevapčičev na "lava" kamni žaru.

340. Biti statist: Druga stran kamere

Na naši ljubi Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo snemamo dokumentarne in diplomske filme, ter igrane TV drame. Zadnje, kar smo snemali je bila TV drama ene izmed režiserk tretjega letnika. Zgodba je vključevala poln TV studio, za kar je režiserka, na že tako malem faksu, potrebovala vse ljudi za inscenacijo zgoraj omenjenega. Sodelovali smo vsi, tudi tisti, ki ponavadi stojimo za kamero. Tokrat, pa smo bili v vlogi statisov. Jaz konkretno sem posodil telo od pasu navzdol, pa tudi en del obraza. Verjetno bi bilo bolje, če ne bi. Vsaj spoznal sem Gojmirja Lešnjaka - Gojca, pa Ludvika Bagarija in druge... Bilo je fino. Vse je teklo, velikokrat smo si pogledali posnetke in ponavljali, še več ša je bilo TV roladic. Pa catering je bil tut super. Bravo Gašper Hočevar!

p.s. Odkrili smo tudi panj. Eden izmed RTV-jevcev pa se je odločil, da bo čebele odnesel v svoj domači panj. 

341. Piti ali ne piti: Karaoke

Odgovor je definitivno. Karaoke - da. Piti - da. Peti potem, ko piješ - ne.

Prulček. Četrtki ob 20.00. Pridte.

Pel sem vse. Od Franka, do Lipps Inc. in Tom Jonesa.

342. Domači vrt: Tomato Construction

Dandanašnji je samooskrba zelo pomemben aspekt življenja. Kaj je torej lepšega kot pridelovati lastno zelenjavo? To nam že nekaj let uspeva, letos pa se je mati vrgla v nov projekt. Namreč, gojitvene vreče narejene iz kokosove šote. Kokosova lupina in šota stisnjeni v dolge vreče, v katere posadimo sadike in jih napojimo z vodo. Hranilne snovi v šoti pripomorejo k bojši rasti zelenjave (čilijev, paradižnikov, itd.). S sadikami že posajenimi je mati prišla na idejo, da bi na terasi vzgajali paradižnike, in v ta namen je bilo potrebno napeljati zajle, kar je opravil Johnny. Sedaj pa je sledilo še napenjanje vrvi, po kateri naj bi paradižniki plezali. To je bila moja naloga. Oba konca vrvi sta morala biti enako dolga, da je bila ravno prav napeta. Napeljal sem jo okoli vreč, da je zadeva bolj stabilna. Končni rezultat pa si oglejte spodaj..

343. Bicikl: Rog Sport

Kolesa. Brez njih se svet ne bi vrtel. Brez njih ne bi nikamor prišli. Od nekdaj so se okoli naše hiše valjala mnoga kolesa. Od Peugeota, do raznih Rogov - Pionirja, Sporta, Seniorja itd.. In ravno slednji je pretrpel veliko robnikov in kilometrov. Bremza je prerostala, ukradli so dinamo.. Zato je bil skrajni čas, da vložim svoj delež vanj in ga popravim. In to sem naredil. S svojega starega Sporta sem pobral zajlo za bremzo in dinamo. Dinamo je k sreči pasal na Seniorja, vendar pa se je zapletlo pri vezavi z lučjo. Verjetno je problem v tem, da je luč pregorela. Ne glede na to, koliko sem gonil namreč, le ta ni in ni želela posvetiti. Mojstrsko sem popravil tudi zajlo in našprical tačko z WD40. Končno se lepo odpira, bremza pa prav lepo in natančno prijemlje. In je dober bicikl. Za par mesecev. Slava Rogu!

344. ZOTKA: Znanju nagrada

Cankarjev dom je gostil prireditev Zveze za tehnično kulturo Slovenije, Zotkini talenti. Gre za vsakoletno podelitev nagrad in priznanj najboljšim učencem, dijakom in študentom, in sicer na vseh področjih naravoslovnih tekmovanj: biologije, tehnike, robotike, programiranja, radioamaterstva, logike, raziskovalnih nalog, konstruktorstva, modeliranja, matematike... Skratka, vsega, kar se tiče tehnike in naravoslovja. Udeležba v Gallusovi dvorani je bila enormna. Poln parter, skoraj poln balkon in manj poln drugi balkon. Veliko mentorjev, 466 prejemnikov nagrad. Še več staršev. Pižama kot voditelj, PhD BBB band, kot glasbena skupina. Nekaj filmčkov in 2:35 trajanja.

Zamenjati smo morali 3 kasete. Snemali smo s tremi kamerami. AGRFT. Bilo je dolgo. A bili smo ponosni.

Zvečer pa smo pri Lukatu speki žar. Sicer je deževalo, a vseeno smo se imeli fino. Pod streho. 

345. Dvorišče: Čistka

Tekom let, kolikor že jih stoji naša hiška, se na dvorišču nabira razno kložovje. Od starih kamnov, marmornatih plošč, ki smo jih z dovoljenjem, a vseeno tako brezsrčno odnesli z vsem znanega vrta, starega košarkarskega koša, železja... Vsako leto pride dan, ko se spravimo čistiti. Počisti se malo tu, malo tam, odmakne to sem, nekaj drugega tja. In parkirišče pridobi na kvadraturi uporabnega prostora. Potem pride jesen in zima, in kložovje prekrije sneg. Pa smo spet rešeni. Spomladi pa se kvadratura spet pomanjša. Žaklji zemlje, sadilni lonci, presajanje, sadike... In z avtom komaj obrneš.

Letos pa se je zgodil prelom. Z kar največjo natančnostjo smo se lotili parkirišča in ga povečali na, do sedaj, največjo uporabno kvadraturo. 1. Razstavil sem koš, tablo podaril Lukij, ostalo odpeljal na odpad. 2. Veje, ki so bile uporabne sem nasekal in jih spravil v gajbico. Služile bodo kot odlično gorivo za ogenj. 3. Staro železje smo zložili ob rob in ga pripravili za uporabo na vrtu. 4. Pometel sem pesek, kamenje in staro lubje.

Mravlje so bile izgnane. Plevel počiščen. In prostora je dovolj. In avto lahko spet obrnemo.

346. Ples v dežju: Deževnica

Kolosej. Pravo ime za center zabave, vzeto iz starih, rimskih časov. Ime ustreza stavbi. Ljubljanski Kolosej je res star in počasi razpadajoč. Presenetljivo pa je, da je v zadnjem času v njem veliko več ljudi, kot jih je bilo v mesecih poprej. Po kotih se ne nabirajo več smeti, sedeži so še vedno strgani, človek pa vseeno dobi občutek, da je v Koloseju zaposlenih več ljudi, kot prej.

Najbolj zanimiva v Koloseju, je kultura obiskovalcev. Ob zadnjem obisku sem poslušal pogovor dveh žensk v srednjih letih, ki je tekel nekako takole:

X: "Jao, ta Kolosej. Kakšn ruml je tuki. Kt da bi človek pršu v zabaviščni park ne pa kino."
Y: "Ja. Res je. Kt da sm pršla v kino poslušat mularijo, ki mi za hrbtom komentira film."
X: "Ja. Grozno je. A poznaš kkšn drug kino, k je kej boljši?"
Y: "Zanč sm slišala, da ful hvaljo Planet Tuš v Kranju. Pa sam 20 minut iz Ljubljane je. Pa velik bl mirno."
X: "A res? A to greš po obvoznici?"
Y: "Ja, potem pa na izvozu Kranj center vn...."

In tako je pogovor tekel naprej. Zamislil, sem se v čem je problem? Res nimamo v Ljubljani nobenega dobrega kina več, ali je samo kultura teh dveh primerkov iz Koloseja enaka kulturi tistih, ki sta jih tako vestno obrekovali. Na koncu sem se odločil za slednjo možnost. Po mojem mnenju si lahko vsak ogleda film v Koloseju, ne glede na starost, zanimanje in spol. Glavni pogoj je le ta, da ti je kakšen od filmov blizu. Problem pa nastane, če ti nobeden od filmov ni blizu, ali če si želiš ogledati resen film, pa se ta vrti edinole v Koloseju. Ampak to niti ni problem. Greš in si ga ogledaš. Morda celo naletiš na predstavo, kjer ni komenatrjev. Kot sem jaz. Na Velikem Gatsbyju. Dvakrat zapored. :) In film... za vse skeptike... Je več kot odličen. Buz Luhrmann, klanjam se ti.

Želel pa sem izpostaviti nekaj drugega. Ples v dežju. Popoldan je deževalo. In to zelo močno. Kaj je torej boljšega od lovljenja rac, zapiranja rastlinjaka in zbiranje deževnice v sod. Če je le ta napolnjen do vrha, iz žleba pa ti lije niagarski slap, je ideja o tem, da bi napolnil smetnjak za embalažo legitimna. Ko ga napolniš ugotoviš, da je umazan, nato pa rečeš ah, what the fuck in stopiš izpod kapa na dež. In občutek je, božanski.

347. Rodica: Ravbar

To je bil dan snemanja v Zasavju. Bilo je lepo. Videli smo konje in lep vrt. A o tem sem že in še bom pisal. Drugič.

Zato je temu dnevu namenjen drug projekt. Obisk pivnice Ravbar na Rodici.

Vozeč se s snemanja sem prejel klic G. J. o nameri, da skupaj obiščemo pivnico Ravbar, katere notranjosti nismo videli že skoraj leto dni. Uro doma, dve pri moji dragi, nato pa v Ravbarja. 
Že sama vožnja do tja je bila doživetje, projekt bi lahko rekli. Ob 20.00 punktlich smo se zbrali pri G.J. in M. J., da bi odšli. Luki, Tiln, Gregi und mich. Pa še G.J. Skoraj smo že ubrali pot proti Črnučam, Trzinu in Rodici, ko je pot presekal Johnny s svojim klicem, da če ga lahko poberemo na Krakovskem nasipu. No tam ga ni bilo, smo ga pa zato čakali 10 min nasproti TOZDA. Ko smo se končno odpravili proti Rodici je bilo F - U - N. Lajanje iz avta, petje in otipavanje kolen je popolnoma druga zgodba. To je zgodba o tem kako smo se peljali v pivnico, kamor nas je tradicija vodila že leta poprej. Nekatere manj, nekatere dalj časa. Tja smo vozili, če je kdo naredil izpit, dobil punco ali želel obeležiti kakšen poseben dogodek. In spet smo bili tam.

Prijazen natakar Blaž, ki nas pozna že dolgo dolgo nas je kot ponavadi pričakal za točilnim pultom in takoj pobral naročila. Veliko pivo je pri njih 1l, malo pa 1/2. Italijanček je pač italijanček. Potem pa še lignji. Na žaru, s tržaško, ali polnjeni. Ni boljšega. Ob kozarcu, dveh, treh, štirih, domačega piva, temnega ali belega, je svet okusnejši, hrana boljša, pivo pa se z našimi nacionalnimi izdelki ne more primerjati. Je veliko boljši kot rdeči in zeleni skupaj. Po takšnem pobovskem večeru, ko so starejši člani naše klape že javkali, da jih bole kosti, sem si lahko rekel samo eno stvar. K Ravbar bo treba večkrat.

In še povezava do njih: http://www.pivnica-adamravbar.si/

348. Ljubezen skozi želodec: "Healthy" lunch

Znano je dejstvo, da so torki najbolj stresni dnevi tedna. To je dan po ponedeljku, ko smo pravkar prešli iz varnega zavetja vikenda, do naslednjega pa je še dolgo dolgo časa. Kaj je torej boljša zamisel, kot presenetiti utrujeno mater s kosilo. 

Od nekje se vedno pripade popadek, da je treba kuhati zdravo, zato sem v roke vzel knjigo kuharjev Novak in si ogledal zanimivo solato, ki se je kasneje izkazala za ne tako zdravo. Torej, odšel sem v trgovino in nakupil sledeče zadeve, potrebne za pripravo solate:




Sestavine:

2 zeleni papriki
1 paket feta sira
2 stroka česna
20 dag motovilca (ni v načrtu, ker sem malo zeznil)
balzamični kis
olje
sol
limonin sok

Papriki sem narezal na krhlje in jih dal peči v ponev na srednje velik ogenj. Pomembno je, da paprike ves čas obračamo. Pečemo jih tako dolgo, da kožica počrni. Nato ponev pokrijemo s pokrovom in pustimo 5 minut, da se malo podušijo. Medtem nasekljamo česen na srednje velike kose, in jih vržemo v skledo. Temu dodamo sol in olje ter dobro premešamo. 

Ko paprike vzamemo iz ponve postrgamo počrnelo kožico in jih dodamo v skledo k česnu. Na koncu na paprike in česen nadrobimo feta sir, ki ga predhodno odcedimo in po okusu dodamo limonin sok, ter balzamični kis. 

Tu se začne moj del. V receptu je ta solata mišljena kot solata, katere glavni sestavini sta česen in paprika. Omenjena pa je tudi bazilika/rukola, kot začimba. Zaradi napačnega razumevanja, sem recept razumel, kot primarno solato rukole, motovilca ali bazilike, in paprike ter česna kot dodatkov. Zato sem zgoraj zaključeni solati dodal še 20 dag motovilca in vse skupaj dobro premešal. Okus je bil odlične, solata osvežilna, važno pa si je zapomniti, da je en paket feta sira preveč za tako majhno skledo solate, saj poleg prevlade slanega okusa sira povzroči tudi eksponentno rast kalorij.

Ker pa se solate ne je same, sem kosilu dodal še glavno jed: dobro začinjene piščančje ražnjiče.

349. Final Cut Pro: Montaža se je začela.

Čeprav se sliši neverjetno, morda nemogoče. Začela se je montaža kratkega filma. Po 9 mesecev trajajočem premoru, ki je trajal od zadnjega snemalnega dne, vmes je bil sicer prekinjen s sinhronizacijo materiala, se proces nadaljuje.

Sedela sva v sobi (z bratrancem Andrejem, ki montira film), ki je za naslednje mesece namenjena prav temu, in gledala v ekran. 6 ur materiala, ki bo tekom procesa prešel v kratki film, dolg nekje med 20 in 30 minutami. Zanimivo je bilo gledati vse poskuse določenega kadra. Poslušati dialoge, ki so jih igralci prelivali v situacijo.

A 6 ur je minilo sorazmerno hitro. Vprašanje je kako hitro bo minila montaža.

Z Andrejem lahko oba rečeva, da sva z materialom zadovoljna. Kaj manjka se bo pokazalo v nadaljnem procesu, a oba veva, da bomo v to, da bo film kar najboljši, vsi vložili vso energijo, ki je še ostala...

Od sedaj naprej so najboljši prijatelji Final Cut, diski in Maci. Upajmo, da nas ne pustijo na cedilu s tehničnimi problemi.

350. RTV Slovenija: Soočenje s serverji

Na vrata je potrkal ponedeljek in z njim soočenje s serverji RTV Slovenija. Na kratko. Vaje za AGRFT smo morali posneti na 16mm. Ker naš delovni tek (workflow) teče iz 16mm filma na kaseto BetaSP, nato na MiniDv in na koncu na računalnik, smo želeli to zadevo poenostaviti s snemanjem na disk in direktnim digitalnim zajemanjem na računalnik. Tu pa smo naleteli na problem. RTV deluje tako, da vse svoje vhodne medije najprej presname na server, od koder je možno s temi posnetki nadalje rokovati.

Vendar se to sliši lažje kot je. Hodniki. Serverji. Sesutja. Skratka ena velika zmede, kjer nihče ne ve, kdo je za kaj odgovoren, kdo za kaj skrbi. In potem smo razmišljali, in razmišljali. H sreči sta bila v majhni sobi zapolnjeni s serverji in računalniki dva prijazna človeka, ki sta posnetke uspela presneti na diske. 

Vendar pa je to širši problem. Kritike na račun televizije so v določenih primerih utemeljene. Problem količine zaposlenih, problem zastarele opreme. Največji problem pa je v ustroju hiše same. Televizija namreč ves čas teče, tako kot država. In to povzroči problematiko, konstantnega nadgrajevanja, dograjevanja in dopolnjevanja problematike, ko se zadeve rešujejo samo začasno. Končni rezultat tega je izginjanje materiala, brisanje posnetkov in sesuvanje tehnike. Server 1 ni kompatibilen z serverjem 2. Ko nekdo iz pisarne 1 zaklene server, ga ne more uporabljati nihče drug. Vendar je največji absurd ta, da nihče ne ve, kdo ga je zaklenil, saj ta podatek ni znan. Tako ga lahko odklene le tisti, ki ga je zaklenil. To pa se ponavadi ne zgodi. In spet se vse ustavi. 

Popolna osvežitev. Shutdown in nova vzpostavitev sistema. Edino to bi pomagalo. In tako je marsikje. Zato je vsak obisk RTV svojevrsten projekt. Res pa je, da veliko ljudi tam omogoča, da so te projekti manj zahtevni, kot bi bili drugače. Tako lahko presneti material dobiš hitreje, kot bi ga drugače. Samo s tremi obiski televizije.

:)

351. Nedelja: Popoldanski sendvič

In prišla je nedelja. Po napornih treh dnevih snemanja, se je prav prilegla ena nedelja. Z vso ustaljeno prakso in sprehodom skozi mesto, kjer človek opazuje starine in ne tako stare stvari na bolšjem trgu. Potem je prišel čas kosila, ki vedno pomeni nekaj dobro dišečega in vidno očiščujočega. Potem se človek naje, malo počije... In dan je okoli, tukaj je popoldan, in z njim popoldanska lakota.

Če je na obisku draga sledita dva koraka: 1. poizkusi domači limonin liker, 2. naredi sendvič. Prvo točko sem izpolnil, nato pa sem se lotil druge.

Prebrskal sem omaro in našel nekaj rezin toastov, bolje rečeno 1. Mulino Bianco: toaste brez skorje, 2. Mulino Bianco: polnozrnate toaste. In to vsakega po dva komada. Tako sem na plano lepo privlekel pekač, notri položil rezine toasta in začel. Najprej sem na polnozrnato stran namazal zeliščni namaz. Na drugi kos tosta pa je sledilo mazanje gorčice z zrni v kosu. Na namaz sem položil rezino topljenega sira in na to, rezino šunke. Na drugo stran pa sem na kolobarje narezal trdo kuhana jajca. Šunko sem potresel z mleto papriko in vse skupaj zložil v sendvič in ga dal peči. Ko se je sir stopil, sem dodal baziliko, rukolo in zeleno solato. Zeleni del sem dodal kasneje zato, ker drugače zaradi vročine pekača uveni in izgubi svoje vitamine ter čar. Draga je bila navdušena, saj gorčica namreč simulira okus hrena, ki ti očiti dihalne poti. Zelenjava pa tudi ne škodi. Vsake toliko časa.

352. Hrastnik: Villa de Seppi

Slovenija velja za deželo dvorcev in gradov, vil in palač. Na najbolj zakotnih mestih se najde kakšna, ki je tam ne bi pričakovali. Od največjih umetnin do starih podrtij. Zelo velikim pa je skupni imenovalec ta, da propadajo. In enako velja za hrastniško veličino, palačo - Villo de Seppi. Danes v lasti steklarne Hrastnik, nekoč ponos grofice de Seppi, se utaplja pod lastno težo, ki jo počasi zmanjšujejo omet in deli stavbe, ki odpadajo.

Kot pravi internet in zgodovina, je bila palača zgrajena v času industrializacije, okoli leta 1894. Po naročilu grofice Emme de Seppi, sicer trgovke iz Trsta. Njen oče je opravil velik del gradbenih in pohištvenih del v gradu Miramar v Trstu, od koder tudi želja grofice, da bi imela čimbolj podoben grad. Vila, ki je že po zunanjosti podobna tržaškemu gradu, je grofici služila kot poletna rezidenca. 
Arhitekt vile je bil tržačan Leonardo Fontenutti, gradbena dela pa je opravil tržaški stavbenik Anton Melan. De Seppiji so bili poleg vile lastniki tudi steklarne in tovarne solitra, po drugi svetovni vojni pa je bilo posestvo podržavljeno, v vili kasneje urejeo skladišče in pisarne steklarne, danes pa je stavba zaradi prenevarih okoliščin izseljena, zaprta, zabarikadirana. Na nekdanjo slavo opominjajo samo zidovi, ornamenti in velika okna. Drugače pa je to še en žalosten dokaz, da ne znamo delati s svojo kulturno dediščino.

Pri vili smo snemali časozbire - timelapse, saj na fotografijah še vedno izgleda mogočna.

353. Steklopihači: Hrastniški kristal

Iz hladnega na vroče, bi se reklo. Iz rudnika, kjer smo bli še zjutraj v steklarno Hrastnik, kjer se izdeluje steklo, v treh podjetjih, za večino svetovnih podjetij, ki prodajajo pijače, steklovino itd. Razdeljena na tri dele: Vitrum (novi del), Opal (stari del) in Special (najnovejši del), je steklarna fascinantna že sama po sebi. Ko vstopiš skozi vrata te pričakajo izdelki. In čepki. V trenutku prihoda v proizvodne prostore pa te dobesedno oblije pot. Pri vročini poleti tudi do 60-70, mojstri pihajo v palice, ki se končajo z žarečo snovjo, mojstrice preverjajo kvaliteto izdelkov... Vsi se gibljejo po načrtu. Po navadi. Kot stroji v novem delu. In tako nastanejo kozarci Jamieja Oliverja. Pa Slovenia Vodka steklenica in kozarec za Bescherovko. In to 24 ur na dan. V treh izmenah. Ker se strojev in peči ne izplača izklapljati.

354. Zasavje: dediščina premoga

Bolezen je bila še rahlo prisotna, a kaj je boljše zdravilo, kot popotovanje v globine zemlje in kamenja. Bolje rečeno, premoga. Prišel je konec maja in projekt. Snemanje. Industrija Hrastnika, ki jo najbolje predstavlja rudnik in pa steklarna. A o tem jutri. Skozi pripravljalno dvorano s čelado in reševalnim kompletom v t. i. Črno garderobo, kjer s stropa visijo mrtveci, obleke obešene na klin. Nato pa v polni opremi in kombinezonu v jamo, kot rečejo pravi knapi. Snemali smo delo. Ljudi. Njihov vsakdan. V temi in vlagi. In slabem zraku. Voda, blato. Pa tudi volja in žvaka. Dol smo bli kakšne tri ure. Ven nas je popeljal vlakec, bolj podoben kakšni jekleni kocki, z vrvmi namesto vrat. In tukaj si bila, po zadnjih korakih v klanec, hodeč po jekleni konstrukciji, saj v jami rado drsi, dnevna svetloba. Temu sledi snemanje, potem pa Henri bar. Bar knapov.