Zamenjati smo morali 3 kasete. Snemali smo s tremi kamerami. AGRFT. Bilo je dolgo. A bili smo ponosni.
Zvečer pa smo pri Lukatu speki žar. Sicer je deževalo, a vseeno smo se imeli fino. Pod streho.
Bolezen je bila še rahlo prisotna, a kaj je boljše zdravilo, kot popotovanje v globine zemlje in kamenja. Bolje rečeno, premoga. Prišel je konec maja in projekt. Snemanje. Industrija Hrastnika, ki jo najbolje predstavlja rudnik in pa steklarna. A o tem jutri. Skozi pripravljalno dvorano s čelado in reševalnim kompletom v t. i. Črno garderobo, kjer s stropa visijo mrtveci, obleke obešene na klin. Nato pa v polni opremi in kombinezonu v jamo, kot rečejo pravi knapi. Snemali smo delo. Ljudi. Njihov vsakdan. V temi in vlagi. In slabem zraku. Voda, blato. Pa tudi volja in žvaka. Dol smo bli kakšne tri ure. Ven nas je popeljal vlakec, bolj podoben kakšni jekleni kocki, z vrvmi namesto vrat. In tukaj si bila, po zadnjih korakih v klanec, hodeč po jekleni konstrukciji, saj v jami rado drsi, dnevna svetloba. Temu sledi snemanje, potem pa Henri bar. Bar knapov.