Slovenija velja za deželo dvorcev in gradov, vil in palač. Na najbolj zakotnih mestih se najde kakšna, ki je tam ne bi pričakovali. Od največjih umetnin do starih podrtij. Zelo velikim pa je skupni imenovalec ta, da propadajo. In enako velja za hrastniško veličino, palačo - Villo de Seppi. Danes v lasti steklarne Hrastnik, nekoč ponos grofice de Seppi, se utaplja pod lastno težo, ki jo počasi zmanjšujejo omet in deli stavbe, ki odpadajo.
Kot pravi internet in zgodovina, je bila palača zgrajena v času industrializacije, okoli leta 1894. Po naročilu grofice Emme de Seppi, sicer trgovke iz Trsta. Njen oče je opravil velik del gradbenih in pohištvenih del v gradu Miramar v Trstu, od koder tudi želja grofice, da bi imela čimbolj podoben grad. Vila, ki je že po zunanjosti podobna tržaškemu gradu, je grofici služila kot poletna rezidenca.
Arhitekt vile je bil tržačan Leonardo Fontenutti, gradbena dela pa je opravil tržaški stavbenik Anton Melan. De Seppiji so bili poleg vile lastniki tudi steklarne in tovarne solitra, po drugi svetovni vojni pa je bilo posestvo podržavljeno, v vili kasneje urejeo skladišče in pisarne steklarne, danes pa je stavba zaradi prenevarih okoliščin izseljena, zaprta, zabarikadirana. Na nekdanjo slavo opominjajo samo zidovi, ornamenti in velika okna. Drugače pa je to še en žalosten dokaz, da ne znamo delati s svojo kulturno dediščino.
Pri vili smo snemali časozbire - timelapse, saj na fotografijah še vedno izgleda mogočna.
Petkovo popoldne. Za nameček še deževno. Do večernega piva je še nekaj ur. Soba pospravljena. Človek ne ve, kam bi se dal. Pa me je prešinila misel o projektu, ki sem se ga želel lotiti že dalj časa. Enkrat za vselej urediti družinske albume s fotografijami. Morda bolje rečeno, družinske škatle s tisoči fotografij.
Naloga je težja, kot se zdi. Najprej sem na kup znosil vse škatle s fotografijami, ki jih je kar nekaj. Nato sem se odločil, da bom začel s papirnatimi fotografijami. Diapozitivi še pridejo.
Prvi problem, ki se je pojavil je bilo organiziranje po tematiki. Veliko fotografij na katerih so bile razne pokrajine, znamenitosti itd. sem poskušal urediti v skupino Izleti. In tako naprej z fotografijami ene, pa druge, in tretje veje družine. Potem so tukaj fotografije z ljudmi ali dogodki, ki mi niso znani...
Ko sem zbirko prve(!) škatle po kakšnih dveh urah vsaj približno uredil, sem se lotil podrobnejše razvrstitve in lepljenja v album. Uspelo mi je nalepiti 7 strani in pol, vendar sem slej kot prej ugotovil, da to ni dober način, saj som fotografije preveč zvite, da bi jih lahko trdno prilepil v album. Zato sem fotografije samo pokupčkal in pustil, da zavzemajo mizo čez noč.
Novo jutro, nov dan. Spet sem se znašel pred kupom fotografij in se odločil, da jih bom začasno pospravil v papirnate kuverte narejene iz A4 listov. Poimenoval sem jih po neki temi, pod katero bi lahko uvrstil določeno skupino fotografij in jih pospravil v škatlo.
Sedaj pa moram arhiv urediti po sledečem postopku:
1. Najti način za ravnanje fotografij - nekateri priporočajo uporabo likalnika oziroma tople vode in sušenje na steklu.
2. Časovna določitev in prepoznavanje oseb
3. Skeniranje fotografij
4. Organizacija po albumih in lepljenje.
Pomembno pri lepljenju fotografij je, da so lepilni trakovi posebej namenjeni arhiviranju fotografij, saj v nasprotnem primeru poškodujejo emulzijo fotografije in povzročijo nepopravljivo škodo. Tudi albumi ne smejo biti iz kakršnegakoli materiala. Morajo biti posebaj PAT (Photographic Archiving Testing) testirani, saj lahko v nasprotnem primeru spuščajo pline oziroma sprožajo kemične reakcije, ki fotografijam škodujejo.
Projekt arhiviranja fotografij še zdaleč ni končan, saj je to dolgotrajen proces, vendar pa upam, da mi bo danes (2. dan) uspelo arhivirati fotografije vsaj po škatlah. Potem pa naprej.
