Tekom let, kolikor že jih stoji naša hiška, se na dvorišču nabira razno kložovje. Od starih kamnov, marmornatih plošč, ki smo jih z dovoljenjem, a vseeno tako brezsrčno odnesli z vsem znanega vrta, starega košarkarskega koša, železja... Vsako leto pride dan, ko se spravimo čistiti. Počisti se malo tu, malo tam, odmakne to sem, nekaj drugega tja. In parkirišče pridobi na kvadraturi uporabnega prostora. Potem pride jesen in zima, in kložovje prekrije sneg. Pa smo spet rešeni. Spomladi pa se kvadratura spet pomanjša. Žaklji zemlje, sadilni lonci, presajanje, sadike... In z avtom komaj obrneš.
Letos pa se je zgodil prelom. Z kar največjo natančnostjo smo se lotili parkirišča in ga povečali na, do sedaj, največjo uporabno kvadraturo. 1. Razstavil sem koš, tablo podaril Lukij, ostalo odpeljal na odpad. 2. Veje, ki so bile uporabne sem nasekal in jih spravil v gajbico. Služile bodo kot odlično gorivo za ogenj. 3. Staro železje smo zložili ob rob in ga pripravili za uporabo na vrtu. 4. Pometel sem pesek, kamenje in staro lubje.
Mravlje so bile izgnane. Plevel počiščen. In prostora je dovolj. In avto lahko spet obrnemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar