Na vrata je potrkal ponedeljek in z njim soočenje s serverji RTV Slovenija. Na kratko. Vaje za AGRFT smo morali posneti na 16mm. Ker naš delovni tek (workflow) teče iz 16mm filma na kaseto BetaSP, nato na MiniDv in na koncu na računalnik, smo želeli to zadevo poenostaviti s snemanjem na disk in direktnim digitalnim zajemanjem na računalnik. Tu pa smo naleteli na problem. RTV deluje tako, da vse svoje vhodne medije najprej presname na server, od koder je možno s temi posnetki nadalje rokovati.
Vendar se to sliši lažje kot je. Hodniki. Serverji. Sesutja. Skratka ena velika zmede, kjer nihče ne ve, kdo je za kaj odgovoren, kdo za kaj skrbi. In potem smo razmišljali, in razmišljali. H sreči sta bila v majhni sobi zapolnjeni s serverji in računalniki dva prijazna človeka, ki sta posnetke uspela presneti na diske.
Vendar pa je to širši problem. Kritike na račun televizije so v določenih primerih utemeljene. Problem količine zaposlenih, problem zastarele opreme. Največji problem pa je v ustroju hiše same. Televizija namreč ves čas teče, tako kot država. In to povzroči problematiko, konstantnega nadgrajevanja, dograjevanja in dopolnjevanja problematike, ko se zadeve rešujejo samo začasno. Končni rezultat tega je izginjanje materiala, brisanje posnetkov in sesuvanje tehnike. Server 1 ni kompatibilen z serverjem 2. Ko nekdo iz pisarne 1 zaklene server, ga ne more uporabljati nihče drug. Vendar je največji absurd ta, da nihče ne ve, kdo ga je zaklenil, saj ta podatek ni znan. Tako ga lahko odklene le tisti, ki ga je zaklenil. To pa se ponavadi ne zgodi. In spet se vse ustavi.
Popolna osvežitev. Shutdown in nova vzpostavitev sistema. Edino to bi pomagalo. In tako je marsikje. Zato je vsak obisk RTV svojevrsten projekt. Res pa je, da veliko ljudi tam omogoča, da so te projekti manj zahtevni, kot bi bili drugače. Tako lahko presneti material dobiš hitreje, kot bi ga drugače. Samo s tremi obiski televizije.
:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar