Vozeč se s snemanja sem prejel klic G. J. o nameri, da skupaj obiščemo pivnico Ravbar, katere notranjosti nismo videli že skoraj leto dni. Uro doma, dve pri moji dragi, nato pa v Ravbarja.
Že sama vožnja do tja je bila doživetje, projekt bi lahko rekli. Ob 20.00 punktlich smo se zbrali pri G.J. in M. J., da bi odšli. Luki, Tiln, Gregi und mich. Pa še G.J. Skoraj smo že ubrali pot proti Črnučam, Trzinu in Rodici, ko je pot presekal Johnny s svojim klicem, da če ga lahko poberemo na Krakovskem nasipu. No tam ga ni bilo, smo ga pa zato čakali 10 min nasproti TOZDA. Ko smo se končno odpravili proti Rodici je bilo F - U - N. Lajanje iz avta, petje in otipavanje kolen je popolnoma druga zgodba. To je zgodba o tem kako smo se peljali v pivnico, kamor nas je tradicija vodila že leta poprej. Nekatere manj, nekatere dalj časa. Tja smo vozili, če je kdo naredil izpit, dobil punco ali želel obeležiti kakšen poseben dogodek. In spet smo bili tam.
Prijazen natakar Blaž, ki nas pozna že dolgo dolgo nas je kot ponavadi pričakal za točilnim pultom in takoj pobral naročila. Veliko pivo je pri njih 1l, malo pa 1/2. Italijanček je pač italijanček. Potem pa še lignji. Na žaru, s tržaško, ali polnjeni. Ni boljšega. Ob kozarcu, dveh, treh, štirih, domačega piva, temnega ali belega, je svet okusnejši, hrana boljša, pivo pa se z našimi nacionalnimi izdelki ne more primerjati. Je veliko boljši kot rdeči in zeleni skupaj. Po takšnem pobovskem večeru, ko so starejši člani naše klape že javkali, da jih bole kosti, sem si lahko rekel samo eno stvar. K Ravbar bo treba večkrat.
In še povezava do njih: http://www.pivnica-adamravbar.si/
Ni komentarjev:
Objavite komentar