356. in 355. Bolezen: dan počitka

Se zgodi. Nekaterim pozimi, drugim poleti. Tudi meni se je. Na žalost spomladi. Najprej grlo, nato še vročina. Kriva je bila hektika in klima v Kinoteki. Vemo za drugič. Dejstvo pa je, da sem v tem času vseeno razmišljal o novih projektih in odločil sem se, da bom nove kulinarične projekte poiskal v knjigi Julie Child o francoski kuhinji. Še prej pa bodo prišli drugi, bolj tehnični projekti. Več o tem že jutri. Lp!

Najboljši prijatelji v teh dveh dneh.

357. Chicken Sandwich: Low Fat, Low Cholesterol Meal

Ja pajade. Tukaj ne bo nič nizkokaloričnega ali popolnoma naravnega. Tukaj bo recept za en dober, ultimativen sendvič. Samo zamisli si. Sončen dan. Mlad študent poseda doma. Študirati bi mogel, pa se mu ne ljubi. Ura bije okoli ene popoldan. Idealen čas za kosilo. Doma so še neki ostanki piščančjega mesa. Trgovina je zelo blizu. Kaj je boljšega, kot poiskati recept za en dober piščančji sendvič. Kot vedno je bila prva izbira polica s knjigami. Tam so bile sicer ideje, vendar ne dovolj dobre. Al opet je došao Foodnetwork.

Že sama iskalna poizvedba je izvrgla 325 rezultatov. Odločil sem se za sledečega...

Bacon-Wrapped Chicken Sandwich. Že zveni ne preveč zdravo. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

1. Izvrgel sem slanino, ki je bila omenjena v naslovu. Ker je ni bilo doma.
2. Odšel sem v trgovino in kupil ciabbato.
3. Recept.







povezava:
http://www.foodnetwork.com/recipes/aida-mollenkamp/bacon-wrapped-chicken-sandwich-recipe/index.html

Sestavine:
1 žlica olja 
2 piščančji prsi (sam sem vzel piščančje filete - ker so bili majhni jih je bilo 5)
50 g moke
ščepec soli
poper
100 ml jabolčnega soka 
2 ciabbati (imel sem eno)
1 žlička gorčice z zrni (ni bila ravno Dijon ampak "imeslovenskegaprodajalca" Premium)
3 listi solate (najbolje zelene)
1 jabolko (ki ga ni bilo)
+vegeta
+majoneza
+rdeča paprika
+1/2 bele čebule
+nariban sir (jošt)

+ teh sestavin ne boste našli v originalnem receptu, so plod domišljije in eksperimentiranja)

Najprej sem v ponev zlil olje in ga segrel. V posodi sem zmešal moko, poper, vegeto, tabasco in sol. Nato sem v to mešanico povaljal piščančje fileje. Dodobra sem jih otresel in jih položil v ponev. Na srednjem ognju so se počasi cvrli. Cvrtje je trajalo nekje 5-7 minut na stran, da se je meso rahlo zapeklo. Medtem sem pripravil ciabbato. Prerezal sem jo na pol, nato pa namazal vsako polovico v sledečem zaporedju:

1. gorčica
2. majoneza

Med cvrtjem mesa sem na kolobarje narezal polovico bele čebule in jo dal pražit k mesu. Ko je bila dovolj popražena sem jo stresel na vsako polovico ciabbate, na majonezo.

Po 5 minutah cvrtja, sem meso polil z jabolčnim sokom in pokril s pokrovom, da se je meso dušilo v jabolčni aromi. Ko je bilo dušenje končano, sem meso vzel iz ponve in ga narezal na trakove. Položil sem jih na čebulo in jih potresel z vegeto, malo polil z jabolčnim sokom, potresel z rdečo papriko in pokril z naribanim sirom.



Pečico sem predčasno segrel na 200 stopinj in vanjo položil sendvič za okoli 7-10 minut. Sir se je stopil in v celoti prekril meso. Solato sem na sir dodal čisto na koncu. S tem se izognil toplotni obdelavi solate in ohranil svežost, hkrati pa preprečil njeno uvetje. Voila. Nizkokalorično kosilo je na mizi, popestrite pa ga lahko z najnovejšim okusom kakšne od gaziranih pijač. Jaz sem jo s kokos-ananasovim švepsom. Pa dober tek!

358. Limoncé: 2. Teile

Začelo se je v nedeljo. Končal se bo danes. Limoncé namreč. Končal v simbolnem smislu izvršitve recepta do zadnje besede. Po tednu dni, namesto 4 dni, ko se je domače žganje dodobra napilo limoninega soka in pobralo vso barvo, ki jo je limonina lupina imela, je bilo treba celoten zvarek dejansko spremeniti v liker. Če sledimo receptu, se lahko prepričamo, da je potrebno žganju dodati nekakšen sirup. In to sem naredil. 

V posodo sem dal približno 800 ml vode in 600 g sladkorja. Vse skupaj sem prilično hitro prelil v posodo in dal na srednje močan ogenj. Z metlico sem mešal dokler se sladkor ni popolnoma raztopil. Še zdaleč ni trajalo 5 minut, prej 2-3. Nato je recept dejal: cool completely. Neučakan kakršen sem, sem se odločil, da bom v kuhinjsko korito natočil ledeno vodo in vanjo položil posodo. Proces je seveda uspel in sladkorni sirup je bil hladen v manj kot 10 minutah. 

Nato je nastopil problem. Posoda, v kateri sem namakal limonino lupino in žganje je bila premajhna za še okoli liter sirupa. Zato sem mešanico žganja in limon najprej zlil v še večjo posodo. Šele tam se je barva žganja dokončno popravila na rumeno. Temu sem dodal sirup in vse skupaj dobro premešal. Nato pa spet po isti poti nazaj. Limonino žganje, zdaj liker, sem prelil v (tokrat) dve posodi in v vsako dodal polovično količino limonino lupin. Vse skupaj sem dobro zaprl in postavil na polico. Recept sicer pravi, da mora zadeva stati čez noč. Pri meni stoji že 2-3 dni. Pa še malo bo, nato pa bomo vse skupaj lepo ohladili in popili. Limoninih lupin ne bomo odstranili, glede steklenic bomo pa še videli. 

359. Melona gnije: naredimo sladoled

Maj je pokazal svoje zobe. Pa ne tiste poletne, ampak še zelo pomladne. Temperature so padle, dež pada. Vrt se sicer šibi pod težo cvetov, nebo pa pod težo oblakov.

Never the less. Na pultu je te dni samevala melona. Potem, ko sem odstranil limono iz Amalfija je napočil trenutek, da tudi melona doživi svojo življenjsko vlogo. Namreč takšno, ki jo vključuje v repertoar kakšne kulinarične specialitete.

In je padla. Specialiteta ne ravno, pa vseeno dobra. Sladoled. Melonin sladoled.
Spet je prav prišel internetni brskalnik, ki je pokazal povezavo na kulinariko.net. In tam, na recept za pripravo sladoleda. 

Sestavine:

2 lončka sadja po želji

2 lončka sladkorja (samo enega, z dvema je presladko)

2 lončka kisle smetane (samo enega, z dvema je prekislo)

1/4 l sladke smetane

Melono sem narezal na polovici in jo olupil. Nato sem s priročno žličko odstranil še sredico s semeni. Sledilo je rezanje na koščke in miksanje v multipraktiku. 

Ko je bila melonina "krema" zmiksana sem dodal en lonček sladkorja in ne dveh, kot piše v receptu. Dan poprej se je namreč primerilo, da sem želel narediti jagodin sladoled, na koncu pa sem zaradi DVEH lončkov sladkorja dobil jagodni sirup primeren samo še za polivanje PO sladoledu. 

Torej. Zmiksal sem melono in sladkor. Nato pa to vrgel v malo večjo posodo. Temu sem dodal lonček kisle smetane in 250 ml sladke smetane. Z metlico sem dodobra premešal, vendar je zaradi meloninega mesa še vedno ostalo nekaj grudic, kar pa ni bilo moteče. 

Sledil je tehnično dovršen postopek odstranjevanja KitchenAid posode iz zmrzovalnika in njeno fiksiranje na sam mikser. V posodo sem nato ulil maso, ki pa se je zaradi predolgega časa fotografiranja že strdila in skoraj uničila mikser. Nice try. Posredovala je matera, rešila kar se je rešiti dalo, pomil sem posodo in preostanek mase ponovno zlil notri. Začelo se je 20 minutno mešanje. Trajanje mešanja določite sami. Odvisno od tega kako kremast naj bi bil sladoled. 

Po preteku tega časa sem enostavno zlil sladoled v posodo jo zaprl in dal v zmrzovalnik čez noč. Napaka. Sladoled bi moral pojesti takoj, oziroma še isti dan. Tako pa se je vse skupaj spremenilo v ledeno kocko, ki potrebuje pol ure da se odtaja do stanja, ko sladoled lahko zajameš z žlico. FY led.

Pa še povezava do recepta: http://www.kulinarika.net/recepti/7021/sladice/kremast-sladoled/

360. Družinski arhiv: kako urediti fotografije

Petkovo popoldne. Za nameček še deževno. Do večernega piva je še nekaj ur. Soba pospravljena. Človek ne ve, kam bi se dal. Pa me je prešinila misel o projektu, ki sem se ga želel lotiti že dalj časa. Enkrat za vselej urediti družinske albume s fotografijami. Morda bolje rečeno, družinske škatle s tisoči fotografij. 

Naloga je težja, kot se zdi. Najprej sem na kup znosil vse škatle s fotografijami, ki jih je kar nekaj. Nato sem se odločil, da bom začel s papirnatimi fotografijami. Diapozitivi še pridejo.

Prvi problem, ki se je pojavil je bilo organiziranje po tematiki. Veliko fotografij na katerih so bile razne pokrajine, znamenitosti itd. sem poskušal urediti v skupino Izleti. In tako naprej z fotografijami ene, pa druge, in tretje veje družine. Potem so tukaj fotografije z ljudmi ali dogodki, ki mi niso znani... 

Ko sem zbirko prve(!) škatle po kakšnih dveh urah vsaj približno uredil, sem se lotil podrobnejše razvrstitve in lepljenja v album. Uspelo mi je nalepiti 7 strani in pol, vendar sem slej kot prej ugotovil, da to ni dober način, saj som fotografije preveč zvite, da bi jih lahko trdno prilepil v album. Zato sem fotografije samo pokupčkal in pustil, da zavzemajo mizo čez noč.

Novo jutro, nov dan. Spet sem se znašel pred kupom fotografij in se odločil, da jih bom začasno pospravil v papirnate kuverte narejene iz A4 listov. Poimenoval sem jih po neki temi, pod katero bi lahko uvrstil določeno skupino fotografij in jih pospravil v škatlo. 

Sedaj pa moram arhiv urediti po sledečem postopku:

1. Najti način za ravnanje fotografij - nekateri priporočajo uporabo likalnika oziroma tople vode in sušenje na steklu. 

2. Časovna določitev in prepoznavanje oseb

3. Skeniranje fotografij

4. Organizacija po albumih in lepljenje.

Pomembno pri lepljenju fotografij je, da so lepilni trakovi posebej namenjeni arhiviranju fotografij, saj v nasprotnem primeru poškodujejo emulzijo fotografije in povzročijo nepopravljivo škodo. Tudi albumi ne smejo biti iz kakršnegakoli materiala. Morajo biti posebaj PAT (Photographic Archiving Testing) testirani, saj lahko v nasprotnem primeru spuščajo pline oziroma sprožajo kemične reakcije, ki fotografijam škodujejo. 

Projekt arhiviranja fotografij še zdaleč ni končan, saj je to dolgotrajen proces, vendar pa upam, da mi bo danes (2. dan) uspelo arhivirati fotografije vsaj po škatlah. Potem pa naprej.

361. MoMay ali kako medvedi poleti izgubijo dlako

Brade. Takšne ali drugačne. Definitivno so eden izmed bolj rednih spremljevalcev moških, pa tudi nekaterih ženskih, obrazov. Videnih je bilo na tisoče oblik, načinov striženja, stilov nošenja. Prekrivajo lahko pol, cel, tričetrt, tri dvanajstine ali pet šestnajstin obraza.

Ljudje jih lahko nosijo zaradi enega izmed sledečih razlogov:

1. ker jih grejejo

2. ker se z njimi počutijo kul

3. ker se jim ne ljubi briti

4. ker jim, ne glede na to koliko si jo brijejo, neprestano raste

5. ker so nekaj stavili

6. ker so si zadali nekakšen cilj, ki ga morajo najprej izpolniti preden se pobrijejo.

Sam spadam med vsaj pet izmed šestih naštetih skupin. Ponavadi so točke 3, 5 in 6 izgovor za lenobo. Pozimi pa je moj moto definitivno "Brada greje bolj kot šal". Ko snemamo kakšno vajo, film, si ponavadi rečem, da bo brada dokler se film ne posname. Nekaj takšnih brad je že veselo odšlo v koš za smeti ali lijak. Nekateri kolegi, ki jih vidim bolj poredko me z veseljem pobarajo, da se bodo kmalu začeli playoffi ameriške hokejske lige. Tudi to je lahko razlog..

In po neimenovanem številu brad in (skoraj) 21. letih, je prišel čas, da odide moja obrazna preproga ponovno v smeti. Pa naj podam recept za vse puhoglavce, ki še stopate v svet dlakavcev oziroma tiste, ki še niste izpopolnili svoje tehnike.

1. KORAK: Pripravite si svojo brivsko peno. V zmernih količinah jo nanesite na dlan. Rahlo razmočite s toplo vodo in z drugo roko mešajte, dokler se gel ne spremeni v peno.

2. KORAK: Nanesite peno na brado. Sorazmerno razporedite po obrazu, da pena prekrije celoten puh.

3. KORAK: Pod toplo vodo splaknite brivsko rezilo in pričnite z vertikalnimi gibi od zgoraj navzdol. Če je brada daljša je prej priporočeno britje z brivnikom ali škarjicami.

4. KORAK: Brijte, dokler niste obriti.

5. KORAK: Po britju dobro splaknite s toplo vodo in namažite z after shave kremo.

In to je to. Brado pa poberite iz umivalnika in jo skupaj z robčkom vrzite v koš. Če jo namreč poskušate ujeti v vodo v umivalniku ali jo splakniti v odtok vam moram iz lastnih izkušenj povedati, da to povzroča zamašitev odtoka in nenadno priplavanje vaše dvoletne brade na plano izpod omarice. Ni prijetno.

362. Homemade BBQ Sauce: reanimacija žara

Blah. Včeraj nisem nič pisal. Jebiga. Zaspal sem. Zato sem danes nadoknadil in se obetata dva projekta. Prvi je gurmanski. Večina že ve, nekateri še ne, da je bil prvi teden maja - teden žarov. Peklo se je in peklo. Vse kar leze in kar gre. In potem je bilo zatišje. Danes pa po dolgem času spet. Čevapčiči, pleskavice. In kaj gre zraven bolje kot kajmak, šparglji v solati in... žar omaka.

Ponovno sem se skonektao na Foodnetwork. In iskanje je rodilo tale zanimiv naslov recepta:

Homemade BBQ Sauce. And I said, I'll give it a try. No, naj že v začetku povem, da mi je pri tem izjemno pomagala moja Draga, kot fotografinja in tudi kuharica. Nice, I say.

Torej receptualno je postopek potekal takole:

Pol čebule nasekljamo na kocke (mi smo uporabili multipraktik)
Česen
4 žlice kisa (dali smo jih 7)
1 žlico olja (malo več, kar se je kasneje izkazalo za napačno odločitev)
Sol (par ščepcev)
3 žlice in pol rjavega sladkorja (6)
Kečap  (paradižnikov koncentrat namesto tega)
Worchestershire omako
Melassa
Chipotle feferoni v prahu

Originalna povezava: http://www.foodnetwork.com/recipes/ree-drummond/homemade-bbq-sauce-recipe/index.html

Torej. Začela sva s sekanjem čebule. Bolje rečeno multipraktiziranjem le te. Ko je bila sesekljana sva jo vrgla v ponev, v kateri je bilo pred tem že segreli olje. Čebula se je pražila, medtem pa je Draga dodala še nekaj ščepov česna v prahu. Vse skupaj je trajalo okoli 5 minut, dokler se ni čebula zlatorjavo zapekla, nato pa sva dodala nekaj iztiskov tube paradižnikovega koncentrata. Seveda ne preveč, ker koncentrat je le koncentrat. Sledilo je mešanje in dodajanje sladkorja, kisa, soli in feferonov. Melasse ni bilo, namesto tega je padel ščep sladkorja več. Nato pa je po okusu sledilo še dodajanje kisa, soli, sladkorja in koncentrata. Pa feferonov tudi. To se je mešalo in dušilo še nadaljnih 10 minut. Worchestershire omake nisva imela, kečapa ravno tako ne. Nato sva omako rahlo ohladila in jo iz ponve servirala v posodico. Aja, tik pred koncem dušenja dodamo še malo limoninega soka in dobro premešamo. Seveda je količina feferonov takšna, kakršna bo vam najbolje ustrezala. Enako velja za sol, kis, sladkor itd.. Omaka je dobra, edina napaka, ki smo jo našli pri najini je bila premajhna pikantnost.. To bomo popravili drugič. 

Eden izmed dveh projektov je bil tako narejen. Danes bi moral nadaljevati projekt limoninega likerja, vendar sem se strokovno odločil, da bom limonino lupino namakal še kakšen dan več, tako da bo nadaljevanje verjetno sledilo v soboto.

Tole je bil bolj hiter kulinarični izlet, obeta pa se jih še nekaj. Upam, da daljših.

363. ZFS: Večer Žarota Tušarja

Včasih ima človek občutek, da je že cel projekt, če mora obiskati filmsko projekcijo, konkretno opisujočo v Slovenski kinoteki. Povabilo s strani prof. Tanška je opominjalo, da je danes večer ZFS (Združenja filmskih snemalcev), ki je posvečen Žarotu Tušarju, enemu izmed velikih slovenskih direktorjev fotografije.

Dotični mojster je sodeloval pri filmih, kot so Vesna, Ne čakaj na maj, Cvetje v jeseni, Družinski dnevnik... Posnel je tudi veliko kratkih filmov, kasneje pa kot zaposlen na takratnji TV Ljubljana še veliko oddaj in, kot je sam povedal, 15 TV dram.

Kljub temu, da je bilo časa malo in dan prekratek, sem vseeno uspel nekako oddrveti do Slovenske kinoteke, kjer se je že nabirala družba slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki so gradili na temeljih, postavljenih od generacije pred njimi.

Karto, ki sem jo dobil na tisti AGRFT gratis popust sem vzorno shranil in odhitel v dvorano. Tam sem zagledal, najprej mojstra Žareta - Ivana Marinčka, Žarota Tušarja, Ljubota Struno, Emilijo Soklič in druge legende slovenskega filma...

In nato so se odvrteli.. Kratki film Sestra, govoreč o službi patronažne sestre. Gledati Ljubljano, ko še ni bilo podvoza Dunajske ceste in Konzorcija...  Film Requiem Dušana Povha, o odhodu tramvaja iz Ljubljane in njegovi 50 letni zgodovini. Za veliki finale pa je sledil celovečerni film Jožeta Galeta, kjer je bil g. Žaro Tušar direktor fotografije - Družinski dnevnik, v glavni vlogi Stane Sever.

Film je bil poseben, kot mnogi njemu podobni iz tistega časa. Še bolj posebno pa je bilo doživetje, ko je po projekciji eden izmed slovenskih direktorjev fotografije Radovan Čok vodil pogovor z Žarotom. Tušarjem.

Množici legend in prigod so sledili natančni vrstni redi filmografije, snemanj in izkušenj. Bister in pronicljiv um mojstra fotografije je večkrat nasmejal prisotne in jim pomagal pri retrospektivi na lepše in bolj romantične čase slovenskega filma. Zaključek je bil, kot vsak, žalosten, saj je bilo potrebno dati prostor naslednjemu filmu, ki je bil mimogrede tudi delo Žarota Tušarja. A večina je ta odmor izkoristila za veselje ob pijači in jedači. Tam sem bil tudi jaz, in moj kolega Kraševec, Klemen.

In nekako je imel človek občutek, da ima srečo, da je priviligeran, ker lahko govori in se slika, z ljudmi takšnega formata, kot so Žaro Tušar, Ivan Marinček, Emilija Soklič, Rado Likon, Valentin Perko, Simon Tanšek itd... Vsak trenutek, preživet v družbi velikih mojstrov, cenim, še najbolj pa te fotografije...

364. Arriflex 535B: test kamere

Med vikendom smo s sošolci, ali bolje rečeno, s kolegi s faksa, snemali prizor v Bohinju. Prejel sem prošnjo direktorja fotografije, ki pripada mlajši generaciji umetnikov, Darka Heriča, če bi lahko sodeloval pri testiranju filmskih kamer.

Kot vsi veste, je film dolg proces, ki vključuje veliko ljudi in predpriprav, preden se sploh posname prvi meter oziroma kader. Testiranje je eden izmed takšnih procesov, ki služi več stvarem. Osnovni namen testiranje je tehnično preverjanje delovanja kamere. Sem spadajo stabiliteta slike, pravilna hitrost motorja kamere, pravilno delovanje sektorja, čistost filmske slike. Temu sledi preverjanje optičnih napak objektivov, njihove ostrine, resolucije, paralakse... Poleg tega pa testi služijo tudi kot predvizualizacija direktorju fotografije. Ta namreč s testi ugotovi kako se filmski material obnaša pod določenimi svetlobnimi pogoji, kolikšna je latenca materiala (za koliko zaslonk lahko material podosvetli, presvetli...)...

In tako je prišel čas snemanja diplomskih filmov študentov zaključnih letnikov AGRFT in z njim testi  filmskih kamer. Navada na Akademiji je, da se zaključni filmi snemajo na 16 mm filmski trak, v zadnjem času pa tudi na digitalne nosilce. Ta projekt pa izstopa, saj je negativ več kot 2x širši, 35 mm. S tem se bo pridobilo na brilijanci, kvaliteti in resoluciji slike.



Gre za 35mm filmsko kamero podjetja Arri, ki je postavil standard na področju filmske tehnike. Kamera ima navoj PL za filmske leče. Sprejme magazine s količino 120 oziroma 300 metrov filma. Je blimpirana tiha kamera, kar pomeni, da je primerna za sinhrono zvočno snemanje. Poleg tega ima vgrajen quartz kristal, ki poskrbi za natančno in nespremenljivo gibanje motorja pri določeni hitrosti, ki se lahko giblje od 4 do 60 sličic na sekundo.

V kompletu s to kamero so bile za test uporabljene Arri/Zeissove leče Ultra Prime, gorišnih razdalj 16, 20, 24, 28, 32, 50, 65, 85, 100, 135 mm. Najprej smo s pomočjo osvetljevalca Milana Prebila posneli teste barvne, sive in ostrinske karte. Osvetlitev smo zmanjševali po stopnjah cele zaslonke od 2 zaslonk podosvetlitve do 2 zaslonk presvetlitve. To smo ponovili na dva različna načina: 1. s spreminjanjem razdalje luči od objekta snemanja pri stalni zaslonki 5.6 in traku Kodak Vision2 200T 5217.Temu je sledil test odboja v pleksi steklu, ko smo s posebno roko "Magic Arm" pritrdili pleksi steklo pod kotom 45 stopinj pred objektiv in snemali objekt samo preko odbojev.
Temu so sledili še testi kamere Arri 35 III in filmskega traku Kodak Vision2 500T/5218, pri katerih pa nisem bil prisoten.


Če skrajšam zgodbo, smo na Viba filmu, ki je eden izmed soudeležencev v nacionalnem filmskem programu testirali dve kameri, ki naj bi jih uporabili za snemanje pri diplomskem filmu. Prva na spisku je bila kamera Arriflex 535B.



2. z enako radaljo luči in spreminjanjem zaslonke od 11 do 2.8.
Tovrstni test smo opravili pod normalnimi svetlobnimi pogoji, nato pa smo za vsakega od posebnih barvnih efekt filtrov, ki smo jih pritrdili na luči, ponovili samo test pod točko 1.


Ker igra v filmu pomembno vlogo tudi štedilnik oziroma steklokeramična plošča, je bilo potrebno preveriti frekvenco utripanja lučk in grelne površine na plošči. V ta namen smo prizor plošče posneli najprej s hitrostjo 25 sličic na sekundo, pri sektorju odprtem za 180 stopinj, nato smo to spremenili v hitrost 24 sličic pri sektorju 172,8 stopinj in nazadnje v 33,33 sličic pri sektorju 180 stopinj. Želeli smo namreč preveriti kje se frekvenci ujameta, saj smo se želeli izogniti efektu utripajočih luči, oziroma efektu, ki se pojavi kadar snemamo televizor, kjer se frekvenci ne ujemata in se zato pojavlja črta, ki se vozi čez ekran in utripa.
Zadnji test pri katerem sem bil prisoten, je bil test hoje nazaj s kamero na ramenskem stativu pri katerem smo preverjali tresenje in fleksibilnost kamere pri gibanju z rame.

Ideja, da bi kot asistent kamere sodeloval pri testu, ki ga je izvrševal profesionalni direktor fotografije, se mi je zdela že sama po sebi zanimiva izkušnja. Vem, da sem s tem pridobil določene izkušnje pri ravnanju s tem modelom kamere in bolje spoznal postopek testiranja. Navsezadnje pa, roko na srce - v rokah sem držal objektive Ultra Prime, ki stanejo okoli 15-20.000 eurov po kosu. Sklep je torej, da je bila izkušnja vredna vsakega evra.

365. Limoncé: limonin liker

Prvi dan, prvi projekt. Odločitev je padla med večerjo na vrtu. Poletje se bliža, prav tako visoke temperature. Kaj je lepšega, kot sedeti na terasi in piti Limoncé s Schweppesom in veliko količino ledu?


Začetniška sreča se je pokazala že s tem, da je mamin sodelavec pred kratkim obiskal južno Italijo. Od tam je prinesel, kaj drugega, kot limone z obale okolice Amalfija. Če ta podatek ne pove nič, bo naslednji več. Iz njih izdelujejo znani limonin liker, Limoncé oziroma Limoncéllo.

Pri transportu je bil malce neroden, kar je povzročilo poškodbo enega izmed dveh primerkov limone, in njeno posledično zgnitje. Druga se je obdržala in dočakala današnji dan, ko je napočil trenutek, da služi svojemu namenu.

Za pripravo likerja sem najprej prekrmaril internet in našel primeren recept na spletnem mestu Foodnetwork. Odločil sem se ga držati, kot pijanec plota. Upam, da se bo to splačalo.

Recept je sledeč:

Sestavine:

1 Amalfi limona (če so manjše, jih verjetno potrebujete 10, kot pravi recept)
750 ml žganja

875 ml vode
450 g sladkorja

Postopek se začne s čiščenjem limonine lupine. Pomembno je, da limono pred uporabo dobro speremo s hladno vodo, nato pa jo še dodatno očistimo s krtačko - najbolje (novo) zobno ščetko. Čistoča lupine je namreč najpomembnejša, saj je od nje odvisen okus likerja. Slabo očiščena lupina namreč povzroči grenkobo, ki ni zaželjena. Ko je limona dobro očiščena jo lahko prerežemo na pol.

Nato s pomočjo lupilca limono olupimo. Pomembno je, da pri luplenju določimo debelo olupkov. Te morajo biti namreč dovolj tenki, da ne zajamejo spodnje - bele plasti, ki se nahaja pod lupino in je del skorje. Ta je poleg nečistoče povzročitelj grenkobe št. 2. Ker so Amalfi limone dovolj velike, lupina pa dovolj trda, se debelina olupkov določi skoraj sama in ne zajame bele skorje. Priporočeno je, da od olupkov s tenkim nožem vseeno porežete bele dele. Če se skorja nahaja tudi pod lupino pa odstranite tudi to.

Ko sta lupljenje in čiščenje končana, limonine olupke ponovno operemo in jih prestavimo v velik kozarec za vlaganje.

V kozarec natočimo žganje, ki mora prekriti celotno količino limoninih lupin.

Kozarec nato prekrijem s folijo, zatesnimo z gumico in postavimo na polico.
Limonine lupine se morajo tako namakati 4 dni.

Nadaljevanje sledi...


Povezava do originalnega recepta: http://www.foodnetwork.com/recipes/giada-de-laurentiis/limoncello-recipe/index.html