Dotični mojster je sodeloval pri filmih, kot so Vesna, Ne čakaj na maj, Cvetje v jeseni, Družinski dnevnik... Posnel je tudi veliko kratkih filmov, kasneje pa kot zaposlen na takratnji TV Ljubljana še veliko oddaj in, kot je sam povedal, 15 TV dram.
Kljub temu, da je bilo časa malo in dan prekratek, sem vseeno uspel nekako oddrveti do Slovenske kinoteke, kjer se je že nabirala družba slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki so gradili na temeljih, postavljenih od generacije pred njimi.
Karto, ki sem jo dobil na tisti AGRFT gratis popust sem vzorno shranil in odhitel v dvorano. Tam sem zagledal, najprej mojstra Žareta - Ivana Marinčka, Žarota Tušarja, Ljubota Struno, Emilijo Soklič in druge legende slovenskega filma...
In nato so se odvrteli.. Kratki film Sestra, govoreč o službi patronažne sestre. Gledati Ljubljano, ko še ni bilo podvoza Dunajske ceste in Konzorcija... Film Requiem Dušana Povha, o odhodu tramvaja iz Ljubljane in njegovi 50 letni zgodovini. Za veliki finale pa je sledil celovečerni film Jožeta Galeta, kjer je bil g. Žaro Tušar direktor fotografije - Družinski dnevnik, v glavni vlogi Stane Sever.
Film je bil poseben, kot mnogi njemu podobni iz tistega časa. Še bolj posebno pa je bilo doživetje, ko je po projekciji eden izmed slovenskih direktorjev fotografije Radovan Čok vodil pogovor z Žarotom. Tušarjem.
Množici legend in prigod so sledili natančni vrstni redi filmografije, snemanj in izkušenj. Bister in pronicljiv um mojstra fotografije je večkrat nasmejal prisotne in jim pomagal pri retrospektivi na lepše in bolj romantične čase slovenskega filma. Zaključek je bil, kot vsak, žalosten, saj je bilo potrebno dati prostor naslednjemu filmu, ki je bil mimogrede tudi delo Žarota Tušarja. A večina je ta odmor izkoristila za veselje ob pijači in jedači. Tam sem bil tudi jaz, in moj kolega Kraševec, Klemen.
In nekako je imel človek občutek, da ima srečo, da je priviligeran, ker lahko govori in se slika, z ljudmi takšnega formata, kot so Žaro Tušar, Ivan Marinček, Emilija Soklič, Rado Likon, Valentin Perko, Simon Tanšek itd... Vsak trenutek, preživet v družbi velikih mojstrov, cenim, še najbolj pa te fotografije...
Kljub temu, da je bilo časa malo in dan prekratek, sem vseeno uspel nekako oddrveti do Slovenske kinoteke, kjer se je že nabirala družba slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki so gradili na temeljih, postavljenih od generacije pred njimi.
In nato so se odvrteli.. Kratki film Sestra, govoreč o službi patronažne sestre. Gledati Ljubljano, ko še ni bilo podvoza Dunajske ceste in Konzorcija... Film Requiem Dušana Povha, o odhodu tramvaja iz Ljubljane in njegovi 50 letni zgodovini. Za veliki finale pa je sledil celovečerni film Jožeta Galeta, kjer je bil g. Žaro Tušar direktor fotografije - Družinski dnevnik, v glavni vlogi Stane Sever.
Film je bil poseben, kot mnogi njemu podobni iz tistega časa. Še bolj posebno pa je bilo doživetje, ko je po projekciji eden izmed slovenskih direktorjev fotografije Radovan Čok vodil pogovor z Žarotom. Tušarjem.Množici legend in prigod so sledili natančni vrstni redi filmografije, snemanj in izkušenj. Bister in pronicljiv um mojstra fotografije je večkrat nasmejal prisotne in jim pomagal pri retrospektivi na lepše in bolj romantične čase slovenskega filma. Zaključek je bil, kot vsak, žalosten, saj je bilo potrebno dati prostor naslednjemu filmu, ki je bil mimogrede tudi delo Žarota Tušarja. A večina je ta odmor izkoristila za veselje ob pijači in jedači. Tam sem bil tudi jaz, in moj kolega Kraševec, Klemen.
In nekako je imel človek občutek, da ima srečo, da je priviligeran, ker lahko govori in se slika, z ljudmi takšnega formata, kot so Žaro Tušar, Ivan Marinček, Emilija Soklič, Rado Likon, Valentin Perko, Simon Tanšek itd... Vsak trenutek, preživet v družbi velikih mojstrov, cenim, še najbolj pa te fotografije...
Ni komentarjev:
Objavite komentar